Izvleček

Začasna uporaba kmetijskih zemljišč za različne gradbene in druge nekmetijske namene lahko vpliva na lastnosti tal ter začasno ali celo trajno poslabša njihovo rodovitnost. Obseg vpliva na tla je odvisen od namena in načina začasne uporabe med služnostjo v javno dobro. V pogodbi o ustanovitvi služnosti se določi, da bo nepremičnina vrnjena v prvotnem stanju, pri čemer slednje praviloma ni dovolj natančno opredeljeno, javne podatkovne baze pa ne vsebujejo ustreznih podatkov. Če kmetijsko zemljišče ni vrnjeno v stanju, v kakršnem je bilo dano v najem, ga je treba ustrezno sanirati, kar je povezano s stroški in časom. V dosedanji praksi to večinoma bremeni lastnika oziroma uporabnika kmetijskega zemljišča, ki posledično utrpi večletni izpad ali zmanjšanje pridelka. V skrajnih primerih lastnik opusti kmetijsko pridelavo, kar običajno vodi v zaraščanje ali razrast invazivnih rastlin in degradacijo kmetijske krajine. Poleg oškodovanja lastnika je spremenjena vrednost nepremičnine ovira pri prostorsko ureditvenih operacijah, kot so komasacije, ki se lahko izvajajo ob umeščanju infrastrukturnih objektov v prostor. V prispevku obravnavamo pravne podlage za odmero odškodnin in praktične primere začasne zasedenosti kmetijskih zemljišč, njihov vpliv na rodovitnost tal in načine rekultivacije kot podlago za odmerjanje odškodnin.

Ključne besede: urejanje prostora, začasna uporaba, namenska raba, kmetijska zemljišča, odškodnine, boniteta