Izvleček

Eden od pomembnih izzivov v razvoju primestnih območij je vprašanje monofunkcionalnosti. Primestna oziroma suburbana območja se pogosto razvijajo kot spalna naselja z velikimi stanovanjskimi nepremičninami, pri čemer je na območju nekdanjih vasi, ki so obdajale mesta, navzoč proces širjenja mest in primestnih satelitskih stanovanjskih sosesk. V prispevku so obravnavani nekateri pristopi k urbanemu oblikovanju, katerih posledica je neprimerna raba zemljišč na obrobju mest in pojav tako imenovanih spalnih sosesk. Predstavljena je primerjalna analiza treh primestnih območij za mesto Niš v Srbiji: velike stanovanjske soseske Krive Livade, razširjenih sosesk Podvinik in Vinik ter območja nekdanjih ruralni naselij Komren in Gornji Komren. Kakovost urbanističnega oblikovanja je ocenjena na podlagi meril, ki se nanašajo na fizične in funkcionalne vidike urbane strukture: centralnih urbanih funkcij, gostote prebivalstva, javnih površin, namenjenih centralnim urbanim funkcijam, in prometne ureditve. V hipotezi raziskave domnevamo, da je monofunkcionalnost neprimerna obliko prostorskega razvoja in da mesto potrebuje policentrično urbano strukturo. Kot dober model urbanega območja so predlagane tradicionalne zgoščene soseske s središčem, ki podpira območja za pešce in ponuja raznolike funkcije.

Ključne besede: primestna območja, velike stanovanjske soseske, širjenje mest, satelitska naselja, prostorski razvoj, stanovanjske soseske